Pravica do pritožbe

Argumet, da je Slovenija majhna in nepomembna država, in, da mora zato pridno capljati in se učiti od večjih evropskh in ameriških vzornikov, se mi je pravzaprav že od nekdaj zdel sumljiv. A vendar je naš narod neverjetno neizviren in poniglav, ko se sooči z najrazličnejšimi tujimi idejami, ki jih pogosto povsem nekritično sprejema. V Bruslju so ukazali to in to! Da ne bi slučajno kdo podvomil v nezmotljivost Evrope!

Številni naši politiki so kar pretirano ponižni ob srečanjih s tujimi državniki, kar mi je ne tako dolgo nazaj zaupal dober znanec, sicer Francoz, ki je zaposlen v Evropski Komisiji. Prav tako mi je šla vedno v nos tista pretirana uslužnost mojih sodržavljanov do svojih šefov (tujcev) v podružnicah tujih podjetij.

Sam sem imel v pretekosti priložnost dokaj veliko sodelovati s tujimi (predvsem britanskimi) podjetji. Mimogrede, bila so zelo ugledna. Z nekaterimi še vedno občasno sodelujem. Ampak v tem ni point. Imel sem to srečo, da sem bil že od doma vzgajan v tistem zelo zavednem in ponosnem duhu, ki je očitno v precej kontradiktornem odnosu do prevladujoče slovenske poniglave mentalitete, če govorimo o odnosu do tujcev. Že doma so me namreč naučili, da moraš biti v odnosu do njih pošten in korekten, a obenem ponosen in trd pogajalec, kadar je to potrebno. Težko vam opišem, kako prav so imeli. Tujci – še posebej predstavniki velikih zahodnih evropskih narodov, kot so Britanci, Francozi, Nemci in drugi namreč zelo cenijo, če njihovi sogovorniki izžarevajo samozavest in ponos. Še posebej Britanci – z njimi imam največ izkušenj – pa še posebej cenijo izvirnost in unikatnost svojih sogovornikov. Kako je tudi ne bi, saj so tudi s pomočjo svoje lastne izvirnosti pred več kot sto leti postali vodilna sila na svetu?

Prav to pomanjkanje slovenske izvirnosti me najbolj moti. Številni naši politiki slepo zaupajo političnim odločitvam v EU, mnogi naši ekonomisti neumorno primerjajo ekonomske statistične kazalce iz EU s Slovenijo in iz tega izpeljujejo številne sklepe, za katere mislijo, da se jih bo dalo nekritično uporabiti tudi v naši državi. Naš pravni sistem se prepogosto slepo prilagaja tujim idejam in smernicam. To se še posebej vidi v zadnjem obdobju.

Seveda se zavedam, da se moramo zaradi harmonizacije našega pravnega reda z EU, ki nam jo nalaga naše članstvo v evropski zvezi, hočeš nočeš prilagajati številnim evropskim pravnim rešitvam – toda kot pravnik dobro vem, da obstaja veliko področij, ki bi jih lahko uredili samostojno, upoštevajoč naše družbene specifike.

Denimo na področju socialne politike. Ne vem, zakaj ne bi bili tu nekoliko izvirnejši in bi sledili tradiciji naše socialne države in solidarnosti, ter denimo nadpovprečno zaščitili izigrane delavce v podjetjih – tudi tako, da bi povečali finančno odgovornost za nezakonita odpuščanja. Ne vem zakaj ne bi bili izvirnejši na področjih zaščite žrtev družinskega nasilja.

Ne vem, zakaj ne bi država namenila več sredstev in spodbud za intelektualce, inovatorje, kulturnike in vrhunske športnike, ki vsak zase naredi bistveno več reklame za našo državo, kot ne vem koliko politikov skupaj. Ne vem, zakaj se ne bi samozavestneje kot doslej lotili promoviranja naših turističnih biserov (podobno, kot so to naredili Hrvati, ki so svoj Jadran predstavili kot nekaj najbolj izvirnega na svetu – se še spomnite tiste njihove reklame na CNN-u)?

Torej, malo več poguma in predvsem izvirnosti nam res ne bi škodilo.

Morda pa bi morali vodilno vlogo v promociji naše države prevzeti tisti nekoliko bolj svetovljanski Slovenci.

Če se seveda ne bo spet vmešala neuničljiva slovenska foušija. …Kva se pa tale pametnega dela…

Ah, ja…

mag. BOŠTJAN J.TURK

Veste katera se mi je zdela ena največjih prednosti študentskega obdobja? Tisti neomadeževani idealizem, ki smo ga študentje vztrajno gojili in je v naših krogih veljal celo za prevladujočo filozofsko orientacijo. Raznorodni sebični utilitaristi, ali pa kakšni sporni pro-oportunistični študentski aktivisti, so v naših očeh tedaj veljali skoraj za zavržna bitja, ki zastrupljajo zdravo družbeno klimo.

No, nismo jih ravno sovražili, a nekako se nam je zdelo, da osebe s takimi spornimi značajskimi potezami ne spadajo v posvečeno druščino, za katero smo se seveda imeli.

Spomnim se zanimive debate iz tistega obdobja. Bil je zelo prijeten poznopomladanski večer, ko smo sedeli na ljubljanskem Rožniku, srebali pivo in igrali tarok. Mislim, da sem dal sam iztočnico, da bi morali vsi, ki se potegujejo za pomembna mesta v državi ( v prvi vrsti pa poslanci) narediti ustrezen izpit iz obče razgledanosti in etične trdnosti. Češ, državo lahko vodijo samo intelektualci, razumske in duhovne veličine, pravi modri možje. Ob tem sem ponudil nekoliko dvoumno primerjavo z rimskimi senatorji. Dvoumno zato, ker vemo, da tudi rimski senatorji glede nekaterih vrednot niso ravno briljirali. Toda – bili so vendarle najboljši možen izbor iz tistega obdobja.

Iztočnica je bila očitno prava in okrog nje se je razvila pestra, kontradiktorna in intelektualno dokaj zgledna debata. Udarili smo se predvsem glede vprašanja, ali s takim “izpitom” vendarle ne bi zakorakali ne nevarni elitistični teren, ki bi zamajal temelje parlamentarne demokracije? Kot poslanci bi lahko bili namreč lahko izvoljeni zgolj izbranci, ki bi obenem opravili tudi preizkus iz etične trdnosti.

“Kaj pa oblast ljudstva” ? je potem vprašal zagovornik čiste ljudske demokracije. “…če občani nekega kraja želijo, da v parlament pride njihov človek, nekdanji občinski funkcionar, ki ima sicer končano zgolj osnovno šolo, prebral pa je le eno knjigo, in še to o helikopterjih, je prav, da taka oseba tudi pride v parlament, saj se je med drugim potrudil, da so občani te vasi dobili novo cesto, pa čeprav ga je v številnih drugih stvareh pošteno biksal. Občani ga pač hočejo in pika”, je zaključil, in nas pogledal, kot, da nam je razodel modrost celotnega univerzuma.

Ampak, moral sem priznati, da ima prav. Prav zares, zoper pristno ljudsko demokracijo nisem imel pripravljenih prav nobenih kontraargumentov. Še več, v njo sem že od nekdaj iskreno verjel.

A vendarle mi to še ni zadostovalo. Odgovoril sem mu: “…že, že, ampak gospod bo v bodoče odločal o najpomembnejših zadevah v državi – o zadevah, ki se tičejo prav vseh nas, tudi tebe in mene. Mislim, da bi bilo neodgovorno, če bi lahko to počela oseba, ki do vrednot, kot so pravičnost, načelnost, solidarnost, altruizem, ipd., nima izoblikovanega jasnega mnenja…” Poleg tega pa je prepričan, da je New York glavno mesto ZDA!

Večina se je s tem strinjala. Debato smo potem počasi zaključili, pri čemer smo pustili odprto vprašanje, o tem, kdo bi bil sploh kvalificiran ocenjevati izpit iz razgledanosti in etični trdnosti? Sodniki? Priznani humanisti? Zaslužni državljani? Quis custodiet ipsos custodes?

Vprašanja o ustrezni humanistični zastopanosti v politiki so seveda večna in ostajajo odprta ves čas. Še povečajo pa se v časih, ko vrli predstavniki države začnejo izstopati z različnimi neciviliziranimi ravnanji, s pisanimi verbalnimi cvetkami, pa tudi s pretiranimi snobizmi in hohštaplerizmi, ala dragi avioni, luksuzna potovanja na državne stroške, ipd.

Ko komu dandanes omenim našo študentsko idejo o izpitu iz razgledanosti in humanistični trdnosti, se mu sicer še vedno zdi privlačna, čeprav v resnici nekoliko futuristična.

Več humanizma v politiki bomo vendarle najlažje zagotovili tako, da bomo politike tudi sami vedno pogosteje ocenjevali po tem pomembnem kriteriju vodenja države. In to vsaka štiri leta.

Nekateri pa bodo morda celo samo vstopili v politiko in jo poskusili humanistično obogatiti.

Želim jim vso srečo.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Jejžš, kako so bili v zadnjih Trenjih zdravniški mogotci retorično razpoloženi. Moram priznati, da to oddajo, ki ima po mojem mnenju sicer dobrega voditelja in OK koncept, redko gledam do konca, zato, ker me udeleženci te kontradiktorne debate dokaj hitro začnejo dolgočasiti z zelo nekvalitetnimi sprenevedanji. Poleg tega pa po mojem mnenju pogosto prehitro skočijo v luft, če jim kdo kaj očita, kar je posledica dejstva, da imamo v Sloveniji še vedno obupno nerazvito komunikacijsko kulturo, ki je značilna po tem, da se stvarne debate prehitro modificirajo v ad personam obračunavanja.

No, ampak zadnja Trenja sem pa vendarle gledal do konca. In to ne zato, ker bi me predstavniki zdravstva s svojimi argumenti prepričali, ampak bolj zato, ker so nekateri v tej oddaji prav zares retorično blesteli. Gospe, ki je predstavljala Zdravniško zbornico, se denimo ne bi branili niti v kakšni prodorni odvetniški družbi.

Toda, ker se sam kot pravnik kar nekaj spoznam na skrivnosti in prvine (pravne) argumentacije, ta retorični del ni bil v središču moje pozornosti. Bolj me je presenetila smer, ki jo je debata ubrala. Čeprav je bilo več kot očitno (to je nakazal tudi odvetnik staršev umrlega otroka), da bi bilo v prvi vrsti pomembno odgovoriti na vprašanja , povezana z moralnimi in etičnimi vidiki obnašanja predstavnikov zdravstvene stroke v tem primeru, so slednji “issue” zadeve bolj ali manj uspešno zreducirali na mikro-normativno raven pravic in obveznosti, ki gredo v takih primerih zdravstvenim ustanovam, zdravniški zbornici, zdravnikom, domačim in zunanjim strokovnjakom, ipd. Pri tem jim je šla retorika seveda precej dobro od rok (verjetno so že vedeli, koga poslati v oddajo), toda tistih bolj razgledanih gledalcev to seveda ni zmedlo in so ostali brez odgovora na ključna vprašanja…

…ki se nanašajo predvsem na vprašanja, zakaj v naši državi še vedno ni konstituiran NEODVISNI nadzorni organ, z močnimi pooblastili za reagiranje v primeru storjenih zdravniških napak (osebno ne verjamem, da bi zdravniki imeli kaj proti takemu organu )?, kako je z možnostjo zavarovanja zdravniške odgovornosti?, kako to, da komisija za etiko (mislim, da se tako nekako imenuje) nima vpeljanih mehanizmov, ki bi zagotovili, da bi svojci imeli bistveno lažjo pot pri dostopanju do odgovornih v bolnišnicah (nisem mogel verjeti, da direktor bolnišnice sploh ni pisno odgovoril prizadetim)?,
ipd.ipd…

Naša draga družba, še posebej velike stanovske asociacije,se bodo morale počasi začeti zavedati, da se z vzvišenimi pozami v odnosu do državljanov njihova priljubljenost v široki družbi že po matematični logiki sorazmerno manjša. Verjamem, da to ni njih njihov cilj, razen, če kakšni izmed njih ne gojijo takih ali drugačnih antipatij do ljudskih množic. Bolj verjetno je, da v nekaterih združbah enostavno že od nekdaj domuje tisto značilno kvazi-elitistično (hohštaplersko) ozračje, ki seveda samo kvari ugled takih institucij.

Prava elita je bila namreč od nekdaj v prvi vrsti sestavljena iz ljudi, ki so premogli predvsem ustrezno človeško veličino.

Zgodovina to ve.

mag. BOŠTJAN J.TURK

V neki ugledni tuji reviji sem prebral, da približno 1-2 % svetovne populacije “boleha” za stanjem, v katerem se soočajo z absolutnim pomanjkanjem sočutja oziroma empatije. Približno enak odstotek populacije ima tudi resne težave s premagovanjem svojega lastnega pohlepa. Čeprav korelacija med tema dvema pojavoma ni znanstveno dokazana, pa je dejstvo, da tisti, ki jih je doletela prva deviantnost pogosto “obolevajo” tudi za drugo.

Prav. Pohlepni ljudje so v Sloveniji vedno bili in bodo obstajali tudi v bodoče. Ta skupina večine prebivalstva pravzaprav sploh ne zanima, dokler se v svojem paralelnem, od ljudstva odmaknjenem svetu pač gredo svojo tajkunsko in drugo dejavnost. Zato pa se zadeve spremenijo, ko se neka družba sooči z resnimi ekonomskimi težavami. Ko začne padati kupna moč, ko se začnejo odpuščanja, ko vse več ljudi dejansko postane lačnih.

Ko si tedaj v tem distanciranem svetu nekateri mendžerji brez sramu pustijo izplačati milijon evrov nagrade, in, ko direktorji javnih podjetij (poudarjam- Javnih podjetij!) zaženejo vik in krik, če ne bodo več zaslužili 10.000 evrov neto, ampak samo še 8.000 evrov, potem pa se v ljudstvu nekaj premakne.

Ampak v njihovem svetu stvari še vedno potekajo po zelo predvidljivem in dobro utečenem scenariju: Najprej pride na vrsto ceremonija, v kateri užaloščeni direktorji ogorčeno sporočijo, da si že ne bodo pustili nižati plač. Da pa so tako ali tako edini in nenadomestljivi, in, da bo z njihovim odhodom podjetje izgubilo “malo božanstvo”. Nato poskušajo z lobističnimi prijemi v to prepričati tudi politike, in pogosto jim uspe, ne pa tudi vedno…

V istem času lahko v nekem drugem paralelnem svetu srečate več sto mladih, talentiranih ekonomistov in finančnikov, polnih dobrih in svežih idej, ki se lahko “vržejo na glavo”, pa ne bodo dobili niti osnovnih služb, s katerimi bi lahko dokazali svojo nadarjenost. Paradoks je v tem, da se njihovih kapacitet najbolj ustrašijo prav tisti, ki se imajo v svojih podjetjih za nenadomestljive in so ogorčeni, ker bodo služili “samo” še 8.000 evrov neto. Gre za pojav, ki bi ga sam označil kot nekakšen “strah pred talentom” in velja za precejšno slovensko specialiteto.

Mi sledite?

Pa si poglejmo še tretji slovenski univerzum – pogosto ga vidimo na TV. Spoznamo ga po obupanih pogledih kakih dvesto delavk in delavcev, ki so ravnokar ostali brez svojega edinega vira preživetja. Razmišljajo o tem, ali bodo lahko naslednji dan nahranili sebe in otroka.

In potem slišimo neke “modrece” nekje razlagati, da jih sicer razumejo, ampak, da so si delavci delno tudi sami krivi, ker se niso prilagodili sodobnim metodam dela. Pa naj mi nekdo pri zdravi pameti pove, kako naj se gospa pri petinpetdesetih, ki jo o novih metodah dela nihče ni nikoli učil, prilagodi novemu načinu dela?

Ja, ja, tudi to je kapitalizem, ki ga je skoraj dve desetletji gradila slovenska država, a pri njegovi izgradnji očitno premalo mislila na to, da obstaja več univerzumov in, da je potrebno še posebej poskrbeti za tiste, ki pomoč najbolj potrebujejo – predvsem so to mladi, nemočni, socialno in človeško ogroženi. Tako usmeritev ji nenazadnje nedvoumno narekuje tudi ustavno načelo socialne države.

Kajti, kot smo videli zgoraj, obstaja minimalna statistična verjetnost, da se bo v “greedy” procentu ali dveh, kdajkoli prebudil socialni čut. Ergo – na potezi je torej socialna države.

Nekaterim užaloščenim direktorjem javnih podjetij pa svetujem, da pokažejo vsaj toliko diplomatskega talenta – če že decentnosti ne premorejo – da o svojih 8.000 evrih brezpogojno umolknejo v javnosti.

mag. BOŠTJAN J.TURK

V drugi polovici lanskega leta smo bili državljani deležni intenzivnega informacijskega in tudi drugega “bombardiranja” o grozečih nevarnostih, ki jih prinaša svetovna recesija. Številni tako imenovani strokovnjaki so kar tekmovali v tem, kdo bo uspel v javnost spraviti čimbolj senzacionalistični prikaz gospodarske krize, ki nas je že zajela.

Toda, ali sploh natančno vemo, kaj izraz “recesija” pomeni? Le-ta na splošno označuje obdobje znižane gospodarske aktivnosti. Makroekonomski strokovnjaki denimo z recesijo označujejo padec nacioanlnega bruto domačega proizvoda, ameriški nacionalni urad za gospodarske raziskave (National Bureau of Economic Research) pa recesijo definira kot opazno znižanje gospodarske aktivnosti, ki se širi po vsej državi in traja več kot zgolj nekaj mesecev.

Ekonomisti pa si niso povsem edini, kako se z recesijo spopasti. Njihovi strategi zagovarjajo najrazličnejše metode – od vladnih intervencij v gospodarstvo (Keynesova šola), do znižanja davkov, z namenom povečati kapitalske investicije. Nekateri ekonomisti se zavzemajo tudi za subvencioniranje gospodarstva. Še ne tako dolgo nazaj so se mnogi liberalno usmerjeni ekonomisti navduševali tudi nad laissez-faire pristopom (v tem okviru tudi Greenspanov neo-liberalni koncept vsemogočnega trga). Iz znanih razlogov so zdaj utihnili…

Toda – kako se z recesijo spopasti na “mikro” ravni? Odgovor bo verjetno nekoliko suhoparen, a realen – s takimi ali drugačnimi racionalizacijami. Potrebno bo tudi več odgovornosti, resnosti in premišljenosti, ter mnogo manj neo-tajkunskega hazardiranja z velikimi firmami ( no, priznajmo da tajkunom tudi država pri številnih čudnih poslih pogosto stala ob strani).

Kaj pa odpuščanja? Najlažjji način. Bojmo se prefriganih lastnikov podjetij in menedžerjev, ki bodo poskušali masovna odpuščanja delavcev skriti v “varen” celofan recesijske neizbežnosti takega početja! To se v praksi že dogaja, sindikati pa za zdaj zgolj preventivno ropotajo. Ni izključeno, da se bo iz te iskre razvil še velik ogenj…

Posebno poglavje bodo tudu davki. Sveženj “proti-recesijskih” davčnih zakonov, ki jih je vlada sprejela konec lanskega leta bo morda spodbudno deloval na nekatera področja, nikakor pa ne na vsa. Poleg tega pa slišimo, da vlada znova pospešeno pripravlja uvedbo skrajno nepriljubljenega davka na nepremičnine. Le-ta bi v sedanjih kriznih pogojih deloval zelo protislovno. Podjetja in prebivalstvo je namreč v teh težkih časih potrebno razbremeniti davčnih obveznosti, ne pa, da se jim nalaga nove!

Morda pa lahko na recesijsko leto gledamo, kot na priložnost, ki se nam ponuja, da nekoliko bolj razmislimo o tistih človeških vrednotah, ki so nekoč (precej bolj kot zdaj) krasile razvito družbo – denimo o poštenosti, o solidarnosti, o zmernosti, o socialni odgovornosti…

Če se bodo državljani, še bolj pa politiki in podjetniki vsaj nekoliko bolj zavedali in tudi držali teh vrednot, se nam novi recesijski šoki zagotovo ne bodo več dogajali.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Ne samo Silvester, ampak nekako cel mesec december je od nekdaj veljal za tisto obdobje leta, ko rutina nekoliko popusti, ko se obveznosti nekoliko zmanjšajo in medčloveški odnosi postanejo pristnejši, prisrčnejši. Ob tem se nam kar nekako samo po sebi poraja vprašanje, zakaj moramo čakati kar celo leto, da si nato zadnji mesec leta ljudje priznajo, da stvari v bistvu niso tako hude, kot se zdijo na prvi pogled, da se imajo pravzaprav celo kolikor toliko radi in, da je življenje pravzaprav kar lepo? Čudna zagonetka.

A vendarle se spominjam tudi nekoliko drugačnih decembrov – tam v osemdesetih in tudi še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bili namreč decembri res nekaj posebnega. Silno žurerski, svečani in predvsem polni smeha in zabave. Ljudje so si (smo si) vzeli veliko časa za socialne stike, za druženja, za pogovore, za pisanje novoletnih voščilnic. Spominjam se, da so si v nekaterih podjetjih vzeli skoraj cel mesec za proslavljanje veselega decembra. Finančno se je že nekako izšlo. BIlo je tudi veliko domačih, hišnih zabav, obdarovanje bližnjih pa je predstavljalo svojevrsten, dobro načrtovani ritual.

Čeprav so seveda tudi izjeme, pa danes vendarle opažam nekoliko drugačen trend. Pristne medčloveške stike so v veliki meri zamenjala premišljena poslovna srečanja, hišne bankete in zabavna decembrska druženja v podjetjih pa vedno bolj spodrivajo hohštaplerske malomeščanske prireditve, kjer kar poka od blefa in nakladanja. Namesto starih dobrih novoletnih paper- made čestitk, vedno pogosteje prejemamo nekakšna elektronska čuda po e-pošti, ali pa nam tulijo mobiteli, ki nas opozarjajo, da smo po telefonu ravnokar prejeli “vesel božič srečno novo leto” od starega frenda, ki je pozabil napisati, kako mu je ime. Še dobro, da poznamo njegovo GSM številko, da vsaj vemo, od koga je čestitka prišla. Seveda ni pozabil dodati, da se moramo pa letos absolutno in pod nujno dobiti, da nazdravimo pred novim letom, ker nam zadnji dve leti to ni uspelo. Podoben SMS je napisal že tudi lani.

Saj razumete, kam pes taco moli?

Hm, bo že držalo, da je milenijski fast food “way of life” začel vplivati tudi na veseljačenja v veselem decembru. Čudaški način življenja, ki ga je poganjala (in ga delno še poganja) dolgočasna in neprepričljiva turbo-kapitalistična mentaliteta je hočeš nočeš začel vplivati tudi na tradicionalno kvalitetna decembrska druženja, ki so postajala vedno bolj instantne in utilitarsitične narave.

In potem je prišla recesija. Čeprav se bo morda slišalo paradoksalno, pa je dejstvo, da bo morda prav recesija ponudila najboljšo priložnost za oživitev ponekod že zelo narušenih družbenih in medčloveških odnosov, ki so se v zadnjem času v številnih okoljih rapidno slabšali, nekako premosorazmerno z vdorom brezobzirne neoliberalne turbo-kapitalistične miselnosti.

Kot je povedal nek islandski državljan srednjih let po TV, ko so ga vprašali, kako si predstavlja letošnje praznike, upoštevajoč dejstvo, da se je njegova država soočila z najhujšo finančno krizo doslej? Dejal je: “… Oh, veste, na nek način se jih prav posebej veselim, saj si tokrat ne bomo kupovali (pre)dragih daril, ki so zadnja leta postali že običajna, ampak bomo imeli končno priložnost, da nekaj več časa posvetimo drug drugemu, tako, kot je to včasih že bilo. In bilo je prav fino…”

Potomec vikingov je zadel bistvo zadeve. Ultra pridobitniška ihta , ki je v zadnjih dveh desetletjih zajela velik del sveta, človeštvu vedno bolj škodi. Letošnji svetovni finančni zlom je to na ekonomski ravni tudi nesporno dokazal. Če želi naša civilizacija ohraniti svoje nosilne vrednote, kot so denimo humanost, altruizem in zdravi razum, se bo morala bistveno bolj posvetiti negovanju le-teh v praksi. Denimo s solidarnostjo, s humanitarnimi aktivnostmi, s skrbjo za socialno šibkejše, z izobraževanjem neukih…včasih je dovolj že spodbudna beseda, ki jo izrečemo sosedu, kratek klepet z lokalnim klošarjem, par evrov za družino, ki je ravnokar ostala brez stanovanja…

Poskusimo biti torej v novem letu spravljivejši, prijaznejši, velikodušnejši…

Bodimo človeški.

V novem letu Vam torej želim vse naj naj…

mag. BOŠTJAN J.TURK

O recesiji so pravzaprav prvi začeli govoriti ekonomisti, finančniki, politiki, toda tudi laiki, ki so recesijo pošteno občutili na svoji koži. Denimo zaposleni v ameriški avtomobilski industriji. Potem so o recesiji začeli pisati mediji – in to tisti najbolj ugledni svetovni mediji – denimo britanski “Economist”, kjer smo lahko prebrali zelo trezne in strokovne članke o tej temi. v “Economistu” so pisali o številnih razlogih za recesijo, ki imajo že dolgo brado. Le-ta naj bi pognala korenine že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem so o recesiji začeli pisati še drugi mediji, o njej so nastale knjige uglednih ekonomistov in tudi drugih. Na temo recesije so bili organizirani številni seminarji in konference, politiki so o njej začeli sklicevati sestanke urgentnega kova, recesije pa so se nenazadnje lotili tudi dramatiki, humoristi in celo lokalni zabavljači. Danes lahko skoraj v vsakem lokalnem pajzlu slišite cel niz gostilniških modrosti, ki se navezujejo na recesijo…

Da, da, tale besedica, katere pomen je še dve leti nazaj poznala le peščica strokovnjakov, je dandanes ena najbolj uporabljanih besed, o kateri vedo veliko povedati ne samo ekonomisti, bančniki, politiki, pravniki, in drugi, ampak tudi prodajalci zelenjave, delavci v avtomobilski industriji, mehaniki, medicinske sestre, in drugi. O njej modrujejo dobrohotne upokojenke, ki jih lahko srečate na mestni tržnici, medtem, ko kralji gostilniških debat, ki jih lahko srečate v lokalnih bifejih, ob šestem kozarčku nergaško izpovejo, da jim je bilo tako ali tako že od nekdaj jasno, da bo do nje prišlo.

Recesija torej. Gospodarska kriza. Brezposelni. Padanje kupne moči. Pa je res tako kritično?

Nedavno tega sem bral, da se prebivalci nemškega Hamburga z recesijo v prazničnih časih kaj posebej ne ukvarjajo. Da bolj hude čase pričakujejo naslednje leto. Dotlej pa, da bodo še veselo (sicer po nemško racionalno) zapravljali. Tudi London je baje že zajela znatna predpraznična nakupovalna mrzlica. Baje je podobno tudi v drugih evropskih prestolnicah. Vsaj na prvi pogled kakšne hujše krize med potrošniki še ni čutiti.

Čeprav številni ekonomisti tega ne bodo priznali, pa današnje recesije vendarle še ne moremo primerjati s hudo gospodarsko krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja.

Kaj pa pri nas? Pa se malo sprehodimo po naših velikih trgovskih centrih – Leclerc, Interspar, Supernova. Kaj vidimo? Polne vozičke, veliko daril, bari ob trgovinah so skoraj polni – ponekod se pije tudi šampanjec. Na parkiriščih je opaziti lepo število drage pločevine. Recesija? – no, ja…

Mnogi poudarjajo, da naj bi recesija svoj pravi obraz pokazala v naslednjih dveh letih. Bomo videli. Sam mislim, da bi bilo potrebno narediti temeljito distinkcijo predvsem med ekonomskimi grupacijami, ki jih bo le-ta najbolj prizadela. Odpuščanj bo baje veliko – najbolj bodo seveda prizadeti tisti najnižji ekonomski sloji, ki so v skoraj vsakem sistemu najbolj izpostavljeni takim ali drugačnim krizam. De ja vu? Nekaterih se verjetno niti dotaknila ne bo, druge bo komaj oplazila. Težki kapitalisti domnevno ne bodo posebej prizadeti.

O recesiji pa vendarle govorimo preveč pospološeno – malo je tistih, ki so o njej pisali izčrpno, analitično, visoko strokovno. Kar se tiče njenih učinkov, pa že zdaj vemo, da bodo le-ti izjemno heterogeni, pri tem upoštevajoč predvsem velike teritorialne, panožne in razredne razlike. Kvaliteta reševanja njenih škodljivih vplivov bo v znatni meri odvisna od modrosti in nasploh od ustreznosti odziva nacionalnih oblasti na ta problem. Pa tudi od socialnega čuta odgovornih.

Seveda je že zdaj očitno, da bomo v teh časih v prvi vrsti potrebovali modre, izkušene, racionalne, svetovljanske in socialno občutljive ljudi, z močno humanistično hrbtenico.

Torej nekakšen antipod tistim, ki so najbolj zaslužni, da je do recesije sploh prišlo.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Nedavno tega sem nekje bral zelo zanimiv prispevek o slovenskih “runkl snobih”. Gre za tisto vrsto upstarterjev, ki so izšli iz pretežno ruralnih okolij in so se postopoma prelevili v  dokaj premožne meščane – seveda meščane zgolj po zunanjosti in po tistem specifičnem bleferskem slogu sporazumevanja. Prepoznate jih denimo lahko po takile komunikaciji: “…Ej, stari, zadnje cajte razmišljam, a čem vseeno kupiti tistga Porša, al pa naj raje nabavm kr Lexusa…” Ta drug runkl pa mu odvrne “…Mah, kva čš s Poršom, ta je za obrtnike – ti si pa valda gospod, sej maš šest firm, pa na golf hodš,  Lexus je zate…”

Zgornja komunikacija se je v resnici zgodila. Kolega, ki se dokaj veliko giblje v teh “runkl” krogih (ampak bolj po službeni dolžnosti) , mi je dejal, da je taka vrste pogovora sploh ena izmed najznačilnejših v tej silno čudaški druščini. Ampak – pozor, cvetka še sledi: Potem ko sta se ga obadva malo “nasekala”, je prišla na dan prava resnica potencialnega kupca Lexusa. Njegov kolega je namreč kasneje izrazil željo, da naslednji dan odideta na kosilo na Bled, a mu je runkl (tisti, ki ne ve, ali bi kupil Porscheja, ali pa Lexusa), odvrnil – jebiga stari, trenutno mam v denarnici samo 20 evrov, tko, da ne vem, a bom imel za pošteno kosilo – sej veš, plačilna nedisciplina pa to – firme slabo plačujejo.

Lahko sploh verjamete?

Saj poznate tisto krilatico o lastnikih BMW-jev, ki jedo sendviče z mortadelo. Pa nimam nič niti proti BMW- jem, niti proti mortadeli – veste pa, kam ciljam.

Ampak taki runklni se v Sloveniji zadnje čase baje množijo kot gobe po dežju.  Najnovejši Blackberryi,  na lizing vzeti Audiji in Mercedesi, članstvo v golf klubih.  Vse bi dali, da okolico prepričajo o tem, da imaaaaajo!

Toda ta strategija je vendarle nekoliko kratkoročna. Z njo bodo vedno ostali zgolj runklni. Pravi gospodje namreč o svojem imetju kaj preveč ne govorijo. Ne vem, če se spomnite Hackfordovega “Hudičevega advokata”, kjer je Al Pacino igral sicer spornega odvetniškega bogataša.  V enem izmed razgovorov, ki ga je imel z mladim japijevskim odvetnikom, ki ga je igral Keanu Reeves, mu je dejal (ne me sicer prijeti za vsako besedo): “Hej – poglej, se kakšen si – ena sama aroganca in nadutost te je, pa poglej po drugi strani mene, izgledam kot berač, vozim se s podzemsko, tako, da se svetu še sanja na, da sem v resnici gospodar sveta…”

Pa ne, da bi želel propagirati take sporne odvetnike – daleč od tega -  a saj veste, kaj želim povedati.

Naši runklni pa še vedno hodijo po Ljubljani, kot, da so oni gospodarji sveta. če bi se jim vsaj malo sanjalo, kaj si velika večina misli o njih…

mag. BOŠTJAN J.TURK

Rimskokatoliška in protestantska religija imata sicer v Evropi in Ameriki še vedno velik vpliv. Mestem, ko ima prva največ pristašev na jugu Evrope in v Južni Ameriki, pa ima protestantska vera največji vpliv na severu Evrope in v ZDA. Vedno bolj očitno pa postaja, da rimsko-katoliška cerkev s svojim togim vztrajanjem pri poudarjanju konservativnih vrednot deluje na svoje vernike precej bolj strogo in omejujoče, kot to lahko rečemo za predstavnike reformacije. To sicer ne pomeni, da RKC na vernike ne deluje pozitivno – nasprotno – v njenih naukih številni verniki prepoznajo dobre vplive, ali celo rešitev številnih življenjskih vprašanj, pa vendarle ostaja dejstvo, da Vatikan z vztrajanjem pri številnih preživetih in neživljenjskih načelih, kot je denimo celibat, med verniki pogosto ustvarja zatohlo ozračje, prepojeno s številnimi prepovedmi in zapovedmi, kar deluje zaviralno na razvoj njegovih potencialov. Tudi abnormalno obnašanje številnih duhovnikov po svetu je pogosto posledica njihove zadrege, v kateri se znajdejo, ker morajo živeti po zapovedih, ki jih pravzaprav v sebi nikoli niso ponotranjili.

Mnogi rimsko-katoliški cerkvi očitajo tudi njen hierarhični način delovanja, kar večina drugih svetovnih religij ne pozna. Prav hierarhično-vertikalni način odločanja znotraj RKC, predstavlja večji problem, kot se zdi na prvi pogled, saj RKC s tem konceptom pravzaprav demonstrira oblastno-dogmatični način duhovne oskrbe, kar pogosto privede do rezultata, da verniki v njej posledično identificirajo avtoriteto, ki ji hočeš-nočeš, ne smejo oporekati. Tudi marsikateri nauk RKC, ki v svojem bistvu sploh ni napačen, tako pridobi naravo oblastnega akta, kar vsaj na tisti nekoliko bolj svobodomiselni del vernikov deluje kontraproduktivno.

Tudi zatoverjetno moč RKC tako v Evropi, kot tudi v Ameriki, vedno bolj slabi.

Na drugi strani pa se Reformacija – vsaj izgleda tako – drži precej bolje.

Že zato, ker protestantizem ne priznava papeža in s tem negira hierarhičen ustroj delovanja Cerkve, na verniki deluje precej bolj blago in predvsem demokratično. Duhovne avtoritarnosti, ki je tako značilna za RKC namreč protestantizem ne pozna. Tudi zato so nauki reformatorjev mnogo bolj kompatibilni s posvetnim načinom življenja in zato toliko bolje sprejeti pri vernikih. Zato ni nobeno naključje, da države, v katerih prevladuje protestantska vera, slovijo po bistveno bolj sproščenem in liberalnem odnosu do pomembnih življenjskih vprašanj. Tudi zaradi protestantske vere veljajo danes države, kot so Nizozemska, Nemčija (seveda njen severni del), Švedska, Finska, pogojno pa tudi ZDA, za najbolj liberalne in napredne na svetu.

V Sloveniji ima seveda največji vpliv Vatikan, čeprav lahko po drugi strani za našo državo rečemo, da je njegov vpliv – tudi zaradi ustavnega načela, ki zapoveduje popolno ločitev med Cerkvijo in državo – dokaj zmeren. Po drugi strani pa ima pri nas protestantsko gibanje – še posebej v Prekmurju – vedno več zagovornikov.

Iz vrst predstavnikov RKC je pogosto slišati, da se zaradi vedno manjše priljubljenosti, ki jo uživa po svetu, cerkveni dostojanstveniki kaj posebej ne sekirajo. verjamejo namreč, da ima Cerkev na voljo bistveno več časa, kot ostale pomembne institucije. Duhovita krilatica pravi, da se pri RKC kaj pomembnega spremeni približno enkrat na tisočletje.

Verjetno bo že držalo – ampak dejstvo ostaja, da ima Vatikan vedno manj zagovornikov in privržencev. Zato verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi v RKC vzroke za to stanje temeljito analizirali in morda povzeli kakšne konkretne ukrepe za spremembo takega stanja.

Pretirano samozadostni in samovščečni pristop v dobi globalizacije in nevarne inflacije vrednot, je zagotovo ne bo pomagal. Na njej je, da identificira prave in resnične probleme vernikov, ki jih je proizvedel čas, v katerem živijo.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Pred kratkim sem imel znova priložnost prebrati neke statistike o tem, kako smo Slovenci pridni, ko je govora o našem odnosu do Bruslja oz. do EU.  Jasno, s tem ni prav nič narobe, saj smo polnopravna članica EU, v skladu z načelom supranacionalnosti in neposredne uporabnosti evropskega prava, pa smo posledično dolžni evropsko pravo upoštevati celo bolj kot naše domače pravo.  Kot pravniku mi je to seveda povsem jasno.

Toda ne govorim o  tem. Nedavno sem se namreč pogovarjal z nekim gospodom, ki je odličen poznavalec odnosov v evropskih institucijah. Nekoliko v šali, nekoliko zares, mi je dejal, da se govori, da Slovenci v Bruslju veljamo kar za nekoliko preveč ustrežljive, da včasih vendarle pogrešajo malo več našega nacionalnega ponosa in pa samozavesti pri zastopanju naših interesov. Seveda so med vami tudi izjeme, je še dodal, ampak – predvidevam, da veste o čem govorim.

Seveda ni bil prvi, ki mi je to pripovedoval. Vsakemu tujcu, ki mi je  doslej pripovedoval o teh zadevah, sem hitel razlagati, da smo pač mlada, novo nastala demokracija, ki se šele uči diplomatskih veščin, in, ki se na evropskem oziroma svetovnem parketu šele uveljavlja. V moji naravi je namreč, da svoj narod v tujini oz. pred tujimi državljani vedno branim, četudi imam intimno glede naših zadev pogosto zelo kritičen odnos.

V preteklosti sem namreč že sodeloval, in še sodelujem z zelo uglednimi tujimi družbami, večinoma iz anglosaksonskega sveta, in že zelo tedaj sem se naučil, da je treba biti v odnosu do njih sicer korekten in spoštljiv, nikakor pa ne ponižen.

Vse te misli sem si znova priklical v zavest ob obisku angleške kraljice v naši državi. Vse lepo in prav, tudi sam sem z zanimanjem spremljal TV prenos ob njenem obisku. Toda kaj hitro sem ugotovil, da so tako politiki, kot tudi nekateri mediji začeli s pozornostjo do častitljive gospe vendarle pretiravati. Še bolj patetični so mi delovali nekateri državljani, ki so ob srečanju z gospo delovali, kot, da bi se jim prikazala fatamorgana. Ko so jih potem TV novinarji vprašali, kakšni so njihovi občutki ob srečanju s kraljico, so začeli trapati o tem, da je to trenutek, ki so ga čakali celo življenje, da imajo občutek, kot, da bi srečali božanstvo in ne vem kaj še vse.

In potem se je ob strani vse te težko razumljive evforije vendarle našel nek dovolj inteligenten in razgledan novinar, ki se je v svojem članku vprašal, zakaj zaboga pa moramo biti Slovenci tako neizmerno ustrežljivi ob obisku predstavnice nekdanje imperialistične sile?

In, da ne bo pomote – osebno nimam prav nič proti Britancem, tam imam številne dobre znance in prijatelje, z njimi sem poslovno dobro sodeloval in še vedno dobro sodelujem. Seveda tudi ne proti kraljici, ki je – verjamem – zelo simpatična in inteligentna gospa.

Govorim pa o tej značilni slovenski poniglavosti do tujih državljanov, ki se vidi skoraj ob vsaki priložnosti.

Slovenci bi naredili na številne izmed uglednih tujih gostov mnogo boljši vtis, če bi ponosno govorili in jim predstavljali predvsem našo državo in naše običaje, a jih namesto tega raje vodimo v nekakšne hohštaplerske restavracije s francoskimi ali pa mehiškimi specialitetami, kot, da jih slednji ne bi imeli že vrh glave iz Manhattna, londonskega Regent Streeta, amsterdamskega Jordaana, barcelonskih Famosas Ramblas, ipd. 

Mnogo bolje bi bilo, če bi jih peljali na izlet v Trento, na Kras, ali pa na kakšen domači turizem na pršut in domače štrukeljce, ali pa enostavno malo med ljudi. Verjemite, da bi v tem mnogo bolj uživali, kot pa v kakšni snobovski restavraciji, obdani z druščino večinoma dolgočasnih malomeščanov.  

                                                                mag. BOŠTJAN J.TURK