Pravica do pritožbe

Včerajšnji dan, ko je bila v Ljubljani nenormalna prometna gneča, je bil ravno pravšnji za opazovanje nekaterih šoferskih posebnežev v avtomobilu. Hitenje, gneča, ihta, dež, ciklon, nizek pritisk, ipd., so imeli na vožnjo očitno precejšnji vpliv.

Prometni zamaški so za potrebe proučevanja vozniških karakterjev nasploh izjemno koristna reč. Ko se namreč vozniki znajdemo v takih zamaških, se naša vozila nepričakovano ustavijo - in tako smo prisiljeni zamenjati naš urbani (včasih dinamični in včasih že kar divji) prometni ritem. To je drugače, kot denimo pri ustavljanju zaradi rdeče luči, saj je tako ustavljanje za razliko od ustavljanja zaradi prometni zamaškov, vendarle pričakovano. Tu pa mnogi šoferji verjamejo, da se jim je zgodila nezaslišana prometna krivica. Kaj sem storil, da sem si poleg sitnega sodelavca v službi zaslužil še tole čakanje? Kdo se je zarotil zoper mene?

No, prometni zamaški pa so lahko tudi lepa priložnost za opazovanje reakcij šoferskih sotrpinov. Včeraj sem se tako odločil, da bom proučil nastalo situacijo, in opazil sem zelo zanimive reči. 

Večina se seveda obnaša racionalno. Nekateri čakanje izkoristijo za različna prijetna opravila. Tako sem si najprej ogledal sosednjo Opel Astro. Miroljubni zakonski par se je zapletel v očitno prijetno debato, saj sta se med pogovorom v glavnem smejala.  Mlajši urbani gospod v Toyoti si je elegantno izbral svojo očitno najljubšo kaseto in jo potisnil v avtomobilski kasetnik. Očitno se ni dal pretirano motiti. Mlada , rahlo samovšečna mladenka v Hyundai Coupeju, je vneto zrla v avtomobilsko ogledalo,  očitno z enim samim namenom - da preveri, ali so njene ustnice ohranile ustrezno živo rdečo barvo. Ko je ugotovila, da sem jo (seveda diskretno) opazoval, ji je postalo rahlo nerodno, a je z opravilom z enako vnemo nadaljevala še naprej. Nečimrnost, ki jo vsi poznamo. Potem sem opazil nekaj izrazito tečnih obrazov - tistih v smislu: zakaj -se- je- to -moralo- pripetiti- prav- meni. Slednji me niso prav posebej zanimali, čeprav so bili - žal - v večini.

Potem pa sem zaslišal “plozanje”, oziroma hupanje, če želite.  Pravzaprav me je presenetilo, da ga nisem slišal že prej. Pri “plozanju” me vedno najbolj zabava njegova časovno lepo usklajena “dinamika”. Najprej se opogumi prvi nestrpnež, ki je prepričan, da je prometni zamašek pravzaprav dobro načrtovana zarota zoper njega. Da nikakor ne gre za neugoden splet objektivnih okoliščin, ampak za dobro usklajeno počasno vožnjo vseh voznikov, z namenom, da se ga spravi v slabo voljo. Po prvem pisku je seveda sledil še drugi, in tretji, s tem, da je bil vsak nekoliko daljši od prejšnjega.

“Plozanje” pa po pravilu prebudi čredni nagon. Čez dve minuti ne “ploza” več samo nestrpnež, ampak ga v tem karakternem početju podpira še vsaj deset sotrpinov, ki so vsi prepričani, da gre pravzaprav za zaroto različnih “počasnetov”, zoper njih, hitre in poštene državljane. Zanimivo je, da čredno “plozanje” povzroči še en zanimiv učinek. Namreč iskanje “grešnega kozla”. Tisti vozniki, ki sedaj že pogumno in samozavestno plozajo, so vedno bolj prepričani, da tam nekje par sto metrov naprej obstaja ON - povzročitelj vsega hudega - verjetno kakšen počasne, ki nima pojma o vožnji.  Zato začnejo odpirati vrata svojih vozil in jezno izstopati iz njih, z namenom, da bodo krivca identificirali. V vsakem prometnem zamašku, ki sem mu bil doslej priča, se je našlo vsaj pet do deset takih “detektivov”.

In, ker sem nekako tako “programiran”, da poskušam “plozanje”, če se le da, ignorirati, sem se odločil, da poskušam poiskati še kakšen nov zanimiv obraz. Hvala bogu, sem na svoji levi tedaj opazil gospodično, ki je izžarevala izrazito pomirjenost z nastalo situacijo. Skomignil sem z rameni in se ji nasmehnil- in nasmeh mi je prijazno vrnila. Čakanje je znova postalo znosnejše.

In, ko se je kolona počasi že začela premikati naprej, se je končno zgodil še “veliki finale”, ki sem ga - resnici na ljubo -pričakoval. Kar naenkrat sem v vzvratnem ogledalu zagledal nek živo rumeni športni avtomobil. Ko sem istočasno opazil tudi voznika, mi je v hipu postalo jasno, kaj se bo zgodilo. Njegov izraz na obrazu je namreč izražal nekakšen arogantni ultra-samovšečni bes človeka, ki ne bo za nobeno ceno dopustil, da se znajde v tej “povprečni” druščini čakalcev. In prav sem imel - že čez nekaj sekund je rumeni BMW švignil mimo mene in na nek akrobatski način še mimo vozil, ki so bila razvrščena pred mano. Pri tem je imel prižgane vse štiri smerne kazalce, in je ob prehitevanju “plozal” in bentil z rokami.

Izjemno! To bi morali videti! Bila je prava poslastica za oči in ušesa, ki nam je popestrila četrtkov prometni zamašek. Z ženo sva se dogodku smejala še vsaj deset minut.

No, in, čez približno deset minut se je kolona končno začela premikati in promet je stekel normalno.

                                                mag. BOŠTJAN J.TURK

Pri svetovni gospodarski recesiji, ki je očitno pred vrati, me je pravzaprav res presenetilo zgolj dejstvo, da jo raznorodni poznavalci, od bančnih in ekonomskih analitikov, brokerskih frikov, še posebej pa visokih državnih uradnikov, kot so ministri, guvernerji nacionalnih bank, in drugi “insiderji”, niso znali predvideti. In če lahko državne uradnike pogojno še nekako razumem (ampak poudarjam - zgolj pogojno!), saj sem prepričan, da so vedeli, ali pa vsaj slutili, kam bo zaradi nespametnega finančnega neoliberalizma a la Greenspan & Co. zaplul svetovni finančni in posledično tudi gospodarski sistem, pa tega zaradi strateških razlogov javnosti niso smeli ali pa hoteli obelodaniti ( bi pa zato morali deviantni Wall Street že zdavnaj zajeziti z ustrezno regulativo), pa težko razumem, da je večina svetovnih ekonomistov in finančnikov še pred dvema letoma zasanjano razlagala, v kako dobrem stanju je svetovno gospodarstvo, da živimo v gospodarskih nebesih in, da nas povsod obkrožajo samo biseri in dragulji.

Pa saj so vendarle morali vedeti, kaj se denimo gredo na Wall Streetu!

Tedaj so bili redki tisti, ki so opozarjali, da s 100, ali celo 200 odstotno letno rastjo vrednosti nekaterih delnic na svetovnih finančnih trgih nekaj enostavno ne more biti v redu, saj taka rast ne odraža realnega stanja, da gre torej za umetno napihovanje balona. Nekateri so že tedaj slutili svetovni borzni zlom, ampak so bili seveda - preslišani.

Wall Street in drugi finančni trgi so se v prvi vrsti sesuli zaradi umetno ustvarjenih finančnih derivatov (to so bili nekakšni čudni finančni stvori, nekakšen miks dobrih in slabih finančnih naložb in posojil), s katerimi so velike finančne ustanove v lovu po še večjih dobičkih začele nebrzdano trgovati, čeprav je bila ekonomska utemeljenost teh derivatov hudo vprašljiva. “Greedy” finančniki z Wall Streeta, ki so bili že tako ali tako nekako po službeni dolžnosti nagnjeni k gamblingu, so zavohali enkratno priložnost, da svoje zaslužke še podeseterijo, postoterijo.

No, tudi to me seveda ni presenetilo. Človeška narava je ena čudna reč. Stavim, da ste kdaj že obiskali kakšen casino. Vsekakor gre za idealen prostor, kjer lahko običajni državljani preizkusijo svojo gamblersko žilico. Kolegi, ki ta hram neslutenih finančnih priložnosti obiščejo večkrat, mi pripovedujejo o posameznikih, ki so v casino prišli s 100 evri, pa zaslužili 1000 evrov, pa 10000, in potem v naslednji uri ali dveh zapravili vse. Nekateri pa, da so ostali celo brez svojih gat. Torej brez vsega.

Ja, ja -o pohlepu govorim, o tej nadlogi, ki mnogim posameznikom totalno zmeša glavo.

Za treniranje človeškega pohlepa obstaja več zelo priročnih sredstev. Na elementarni ravni so to različne loterije, igre na srečo, športne stave, casinoji, ipd. Ta sredstva so pač dostopna vsem državljanom, večinoma pa povzročajo finančno škodo zgolj posameznikom.

Na višji ravni se potem pojavijo različne oblike trgovanja z vrednostnimi papirji. Tudi ta dejavnost - za katero pa je koristno imeti že nekaj ekonomskega znanja - je seveda lahko namenjena treniranju individualnega pohlepa. Prav slovenski vlagatelji so se pri tem še posebej “izkazali”, saj so v borznih igrah prepoznali predvsem igre na srečo, in le redki so se zavedali, da gre pri tem za visoko specializirano finančno dejavnost.

Do velikih težav pa lahko pride, ko pride do kolektivnega treniranja pohlepa s strani gigantskih finančnih družb z Wall Streeta. Le-ti so se, seveda ohrabreni z dobrimi izkušnjami iz prejšnjega desetletja in z blagoslovom neoliberalističnega guruja Greenspana, lotili gamblinga vseh gamblingov - trgovanja z ekonomsko spornimi finančnimi derivati in - pošteno zagamblali ne samo svoja sredstva, ampak očitno tudi svetovno gospodarstvo.

A očitno jim je pri tem k finančnemu neoliberalizmu nagnjena država, krepko držala “štango”.

Zdaj, nekoliko pozno, je sicer spoznala svojo zmoto in gasi požar s sicer spornimi 700 milijard dolarjev vrednimi gasilskimi sredstvi.

Turbokapitalizem, ki ga je izumila Amerika in, ki so ga tudi številni Slovenci tako vneto zagovarjali, se je zdaj dokončno izkazal za absolutno zgrešenega.

Nas bo to končno spametovalo?

mag. BOŠTJAN J.TURK

Stavim, da ste že slišali za spin doktorje. Na zahodu, še posebej v Veliki Britaniji in ZDA so spin doktorji pogosti, njihovo delo pa velja za resno in cenjeno. Večinoma jih zaposlujejo v političnih strankah in v PR službah srednjih in velikih podjetij. Poenostavljeno povedano, je njihovo delo v tem, da določena dejstva ali pa nek dogodek prikažejo v taki luči, ki najbolj ustreza njihovim delodajalcem - denimo menedžerjem v podjetjih, ali pa politikom. Nekateri jih imajo za profesionalne bleferje, drugi za gasilce “požarov”, tretji za velike mojstre PR-ja. Za kvalitetno opravljanje njihovega dela je potrebno sicer imeti precej marketinškega oz. PR znanja, pa tudi osnovno poznavanje veščin kriznega menedžmenta. No, dejstvo je, da je dejavnost spin doktorjev na Zahodu dokaj cenjena in v številnih političnih strankah in korporacijah velja za nepogrešljivo. Spin doktorji so tam zato, da storijo vse, da se podoba njihovih delodajalcev v javnosti pokaže v najlepši luči. Vendar pa dejavnost spina na Zahodu ni neka “trilili” “nauči-se-do jutri” dejavnost, ampak gre za posel, ki ima vse zakonitosti resnega dela. Spin mora biti torej seriozen, premišljen in dobro pripravljen.

V naši sveži demokratični državi je spin še bolj “poljudne” narave. Za slovenski spin je poleg tega značilno tudi to, da se ga raznorodni menedžerji in politiki včasih lotevajo kar sami in to pogosto na nekakšen specifičen šegav način, tako, da med ljudmi izpadejo celo simpatično duhoviti. No, seveda je potrebno povedati, da tak spin “made in slovenia” ne bi nikakor uspel denimo v ZDA, kjer je politična in pravna odgovornost ljudi na pomembnih položajih nesporno večja. 

Problem pa lahko nastane, ko kakšni “univerzalni” strokovnjaki za različna politična vprašanja uporabijo tak poljudni spin z vso resnostjo. Ko denimo poskusijo nas državljane prepričati, da resnice sploh ne vidimo, da smo pravzaprav zaslepljeni in, da v Sloveniji že dolgo živimo v virtualnem svetu. Da veliki politični brat že več desetletij nad nami sistematično izvaja politični brain-storming, ki ga seveda sploh ne opazimo.

Ja, če bi ti “analitiki” tak spin uporabili na nekoliko bolj humoren način, bi morda izpadli celo simpatično in bi pri državljanih verjetno pridobili celo kakšno politično točko. Ampak ne - oni delujejo smrtno resno!    

Pa pustimo malo tečno politiko in poglejmo, kako bi se spina denimo lotila spin doktor John iz Londona in pa spin doktor Janez iz Ljubljane (primera sta seveda izmišljena):

John na tiskovni konferenci zagovarja direktorja elektro podjetja Phila, ker je več milijonov Londončanov čez noč ostalo brez elektrike:

“ Dragi meščani, dovolite, da se vam najprej v imenu Mr. Phila globoko opravičim za nastalo škodo zaradi izpada električne energije v glavnem mestu. V našem podjetju smo že večkrat preverili vzrok za nastalo okvaro in smo prišli do ugotovitve, da je okvara nastala kot rezultat napake, ki je pri predhodno opravljenih meritvah in testih nismo mogli zaznati. Naše naprave so namreč redno vzdrževane v skladu z veljavnimi protokoli in predpisi, kar lahko potrdimo z opravljenimi zapisniki naše servisne službe”.  John pokliče šefa servisne službe Jacka, ki prisotnim na tiskovni konferenci pokaže zapisnike. “Jack, prosim, da naši javnosti v nekaj besedah poveš, kakšne so ugotovitve naše servisne službe?”. Jack razloži, da je servisna služba opravila svoje delo,  ampak, da je očitno prišlo do redke napake, ki je delno tudi posledica delovanja zunanjih dejavnikov. Na koncu pristopi še direktor Phil in se javnosti opraviči za povzročeno škodo. “Spoštovani… slišali ste izjave mojih sodelavcev. Tudi sam sem še vedno zaskrbljen zaradi včerajšnjega dogodka.  Dovolite, da se vsem meščanom tudi v mojem imenu opravičim za izpad elektrike v našem dragem mestu. Zagotavljam vam, da bomo zadevo vsekakor še dodatno proučili in vas sproti seznanjali z našimi ugotovitvami. Če se bo izkazalo, da sem za zadevo objektivno odgovoren, sem pripravljen tudi odstopiti z mesta direktorja”.  Mikrofon znova prevzeme John in zaključi “Če bomo v danem primeru ugotovili človeško napako, bomo seveda poskrbeli tudi za to, da bodo odgovorni ustrezno sankcionirani” Hvala in lep pozdrav.   

In še spin doktor Janez iz PR službe nekega večjega slovenskega podjetja, ob delovni nesreči, ki se je zgodila njihovemu delavcu Vinku:

Spoštovani gostje,

“Dejstvo je, da se je v našem podjetju pripetila delovna nesreča. Žal nam je, da se je to zgodilo, vendar se nesreče pač dogajajo. Slišim, da mnogi naše podjetje krivijo za škodo. In to še posebej našega direktorja. Direktor seveda ni nič kriv in očitno gre za zlonamerna podtikanja. Nesreča se je zgodila, ker je bil delavec nepazljiv in to je dejstvo…”

Novinarka PR “mojstra” Janeza prekine in ga vpraša: “Toda, obstajajo nesporni dokazi, da v vašem podjetju, na oddelku, kjer je delal delavec Vinko ni bilo zadosti poskrbljeno za varnost. Delavci se pritožujejo tudi nad tem, da v podjetju ni bilo poskrbljeno za zaščitno opremo (čelada, delovne rokavice…)”

PR Janez jo grobo prekine in reče: “Oprostite gospa - iz katerega medija ste že? - ja saj sem si kar misli - veste, to, kar govorite vsekakor ne vzdrži resne presoje, saj smo pri nas vedno skrbeli za varnost delavcev. Sploh pa, delavec Vinko je bil že večkrat disciplinsko kaznovan in nas to, kar se mu je zgodilo, sploh ni presenetilo…”

Novinarka: “Ampak dejstva…”     

 PR Janez: ” Kakšna dejstva? …to niso nobena dejstva, mi poznamo vsa dejstva in povem vam, da je v ozadju politično obračunavanje z našim direktorjem - vem, da obstaja dobro načrtovana zarota in našega direktorja se že od nekdaj hočejo znebiti. Ta sestanek je končan…”

Novinarka: “Ali nam lahko na koncu odgovorite samo še na vprašanje, ali bo direktor ponudil odstop?”

PR Janez: “Direktor ne vidi nobenega razloga, zakaj bi ponudil odstop”  

Malo za šalo, malo zares…

                                                                        mag. BOŠTJAN J.TURK

Na spletu, pa tudi drugod, sem opazil, da mnogo jeznih volivcev desnice , toda tudi neopredeljenih volivcev jamra, da je na letošnjih parlamentarnih volitvah (levičarska) Ljubljana premagala ostalo Slovenijo. No, ta navajanja sicer niso najbolj točna, saj je denimo levica zmagala tudi v koprski voililni enoti. A to ni bistveno. Pomembneje se mi zdi odgovoriti na vprašanje, ali so zato bili rezultati volitev manj pravični in legitimni, kar številni pro-desničarji in ostali, ki se ne strinjajo s slovensko volilno logiko, na različnih mestih zatrjujejo. Po mojem mnenju so taki ugovori že iz matematičnega vidika neupravičeni , saj imajo ti volilni okraji (Lj-Center, Lj-Bežigrad in Koper) v modificiranem proporcionalnem sistemu pač več volilne teže. Še več - menim, da bi bilo argumentum a contrario nepravično, če imeli več teže glasovi volivcev iz manjših volilnih okrajev, da bilo denimo odločilno število okrajev in ne število volivcev - to pa bi potem res pomenilo, da volilni sistem preferira manjšine, kot se je zgodilo na ameriških predsedniških volitvah leta 2000.

Drugo vprašanje posega na vsebinsko raven. Številni razočarani volivci desnice (in še nekateri drugi) poudarjajo, da je dejstvo, da lahko Ljubljana premaga ostalo Slovenijo enostavno nefair, ker naj bi - poenostavljeno rečeno- zgolj Ljubljančani odločili, kdo bo vladal naslednja 4 leta v celi državi. Tudi ti ugovori se mi zdijo brez realne in racionalne podlage, saj je kot prvo potrebno vedeti, da ljubljanski volilni okraj ne obsega samo mesta Ljubljane, ampak tudi ljubljansko okolico, pa del Notranjske in Zasavja. Pa tudi, če se skoncentiramo samo na Ljubljano kot mesto, antiljubljanski argumenti izgubijo precej svojega “žmohta”, upoštevajoč dejstvo, da v prestolnici živi okrog 270.000 ljudi (upam, da so moji podatki točni), med katerimi pa ni samo “staroselskih” Ljubljančanov (rojenih v LJ.), ampak tudi precej priseljencev iz ostale Slovenije. Tudi iz Celja, Maribora, Kranja, Ptuja in Murske sobote, kjer je desnica pobrala večino glasov. Ko torej pogledamo na volitve iz tega zornega kota, ugotovimo, da tudi glasovi iz Ljubljane niso zgolj “ljubljanski” glasovi, ampak tudi glasovi priseljencev iz cele Slovenije. Jih je pač veliko. Nič anti-proporcionalnega torej ni torej videti v tem sistemu.

In, če se za hip pomudim še pri nekaterih, po mojem mnenju odločilnih premikih, ki so odločili, zakaj je levica tako močno zmagala v ljubljanskih okrajih, medtem, ko desnica ni prav posebej briljirala v svojih tradicionalno močnih ruralnih območjih. Dejstvo je, da se je dosedanja vlada še posebej Ljubljančanom močno zamerila, ker je na dokaj “ugly” način odrekla mestu finančno pomoč, ki ga je mesto še kako potrebovalo. Ob dejstvu, da je urbano prebivalstvo že po tradiciji bolj nagnjeno na avantgardno levo stran, je tak ukrep na priljubljenost desnice v Ljubljani deloval enostavno katastrofalno.

In kar se tiče desnice - imam precej prijateljev in znancev iz Ljubljane, pa tudi s podeželja, ki so bili vsi po vrsti tradicionalni volivci desnice. Zanimivo je, da sem v pogovorih z njimi v zadnjih štirih letih ugotovil, da se jih je kar polovica premislila in na nedavnih volitvah volila Zares ali pa celo DESus. Očitno morajo za to vendarle obstajati določeni razlogi.

In potem po TV slišimo še za cvetko, da je cerkveni dostojanstvenik svoje vernike precej grobo usmerjal, koga morajo na volitvah voliti.

In seveda tudi ovčke niso več take ovčke, kot so včasih bile…Na take grobe posege v njihovo svobodno voljo pač ne pristajajo več, pa tudi, če pridejo od same cerkve.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Priznajte, da se vam zdi “nobel”, ko se skozi mejni prehod Fernetiče, ali pa skozi Loiblpass (po domače Ljubelj) odpeljete tako, kot skozi sosednjo vas. Tekoče. Ta “evropski” občutek je še močnejši, če se odpraviš na pot, kjer pogosto menjaš države. Denimo proti Dolomitom, ko se malo voziš po Avstriji, malo po Italiji, pa ti nikjer ni potrebno opravljati zamudnih obmejnih formalnosti. Občutek brezmejnosti pa se še okrepi, če se denimo voziš skozi države Beneluksa. Iz Francije malo v Luksemburg, pa malo v Nemčijo, pa malo v Belgijo, pa spet v Luksemburg, brez čakalnih vrst in brez carinikov. Povsod plačaš z evri in dejansko dobiš občutek pripadnosti neki večji skupnosti.

Čeprav seveda nisem naiven in se krepko zavedam vseh slabosti EU, pa moram reči, da sem že od nekdaj pozdravljal modre in vizionarske poteze evropskih šefov, ki so premogli toliko politične volje in poguma, da so iz “večno skreganega” starega kontinenta, kjer živimo zelo različni ljudje, in v katerem je bilo v zgodovini zaradi takih ali drugačnih nacionalizmov, šovinizmov, elitizmov in želje po obvladovanju drugih, prelito toliko krvi, ustvarili gospodarsko, varnostno, pa tudi politično skupnost, ko lahko Slovenec v Atenah plačuje z evri, Madžar se lahko zaposli v Madridu, iz Lizbone in Pariza pa lahko brez večjih težav uvažamo vino.  Stvari so šle ponekod tudi v ekstreme, tako, da se denimo Britanci že bojijo, da bodo zaradi masovnih poljskih migracij počasi prisiljeni kakšen del Lonodna poimenovati v “Little Gdansk” (mali Gdansk). Italijane pa bodo zaradi navala prebivalcev iz dežele grofa Drakule, vedno težje zamenjevali z Romuni.

Toda pustimo zdaj ekstreme. Moj point je, da je Evropa s tem, ko je začela podirati meje med državami in narodi, naredila veliko dobrega ne samo za gospodarstva držav članic EU, ampak tudi za zavest njihovih ljudi, da je vsekakor pametneje med ljudmi rušiti ograje, kot pa graditi nove.

Slovenci smo - žal - od nekdaj sloveli kot trdni zagovorniki ograjevanja. Medtem, ko denimo v Amsterdamu v domačih gospodinjstvih zaves skorajda ne poznajo več, je pri nas v zvezi z ograjami, živimi mejami im medsosedskimi odnosi in spori, nastala prava mala znanost. Če se denimo ”logirate” na spletne strani slovenskih sodišč, boste ugotovili, da je naša sodna praksa polna primerov medsosedskih sporov, med katerimi zelo pomemben položaj zaseda tudi “ograjeslovje” (po avtorju: veda o ograjah).

Toda “ograjeslovje” ni razvito samo na podeželju, ampak tudi v mestih. Sam sem imel priložnost oba fenomena dodobra spoznati, saj sem del življenja preživel v samem centru mesta (rojen sem bil v Ljubljani, in živel v centru Ljubljane), del pa na deželi. Razlika med obema fenomenoma je v tem, da je mestno ”ograjeslovje” v večji meri povezano z medčloveškimi odnosi - z odtujenostjo med ljudmi, z različnimi egoizmi, s pomankjkanjem solidarnosti, tudi z zahrbtnostjo, medtem, ko je podeželsko “ograjeslovje” drugačne narave - na deželi v večini ograje nastajajo kot posledica pomanjkanja razgledanosti, širine duha in znanja nasploh, pa tudi tolerantnosti do drugače mislečih, ipd. Poleg tega je na deželi v resnici veliko sporov glede pravih, fizičnih ograj - če Francelj sosedu Jožetu postavi ograjo na njegovi parceli, se to pač ne dela, vsekakor gre za nezaslišano dejanje, pa čeprav si je Jože ograje v resnici želel. Ampak ne - po njegovi zemeljci pa Francelj ne bo rovaril - in tako početje se na deželi redko odpušča. Poleg tega je mnogo sporov glede ograj, ograjic in drugih “občutljivih” lastninskih zadev, podedovanih. Če ima denimo Jože lepega dne vsega “poln kufer” in Franceljnu spusti vse gume na njegovem jeklenem konjičku, Francelj pa mu čez čas načrtno povozi psa, tako, da se v njun spor vmeša že policija, ne smemo pozabiti, da sta bila na bojni nogi že njuna pradeda, deda in seveda tudi očeta. Jože in Francelj pa se od te “dediščine” pač nista uspela distancirati.      

Ampak, Slovenci pa znamo naše ograjeslovje tudi izvažati - ne boste verjeli, ampak nedavno mi je nek hrvaški kolegi pripovedoval, da je nek Slovenec sosedu Slovencu med njunima vikend hišama v Istri postavli visoko ograjo, ki jo je utemeljil s tem, da sosedovi otroci ne bi hodili po njegovi parceli in motili njegovih otrok. Huh.

Hrvati so sicer malo pisani gledali, in si verjetno mislili: ”… ma, Slovenac ostaje Slovenac, bez obzira na to, što je u EU…”

                                             mag. BOŠTJAN J.TURK

Pojem pravna država je eden najbolj pogosto uporabljenih v Sloveniji. Pravzaprav bi moral reči eden najbolj pogosto zlorabljenih pojmov. O njemu razpravljajo tako rekoč vsi, začenši s “pivskimi bratci” v lokalnih bifejih, pa jezni državljani, različne oblike “kalimerov”, ulični politiki, profesionalni politiki, različni “spin doktorji v nastajanju”, sodniki in drugi strokovnjaki. Osebno me kot pravnika, ki sem se s pojmom pravne države tudi strokovno precej ukvarjal, precej moti, kako se različni “poznavalci”  nad njim izživljajo.

Pri pojmu pravne države je bistveno predvsem to, da v prvi vrsti govorimo o državi, ki bi se morala podrediti nadvladi pravnega sistema. Država bi se torej morala samoomejiti do te mere, da bi se prostovoljno podredila funkcioniranju pravnih mehanizmov. Zveni preveč zapleteno? Da povem nekoliko bolj laično - država že tako ali tako razpolaga z vso močjo in s potrebnimi sredstvi prisile, da si lahko gladko zagotovi, da družba igra po njenih “notah”. Če želite videti, kako to deluje v praksi, si lahko ogledate kakšen dober dokumentaren film iz obdobja fašizma, nacizma, južnoameriških vojaških diktatur, ipd. Tudi mnogo sodobnih - celo zahodnoevropskih - politikov se tako zaljubi v oblast, da kaj hitro zapadejo v omamno stanje “carskega sindroma” - to je tisto stanje odvisnosti, ko politik ne želi več vladati zato, ker želi za družbo kaj dobrega narediti, ali pa zato, ker ga to zabava, ampak, ker je od vladanja enostavno odvisen. 

Pri razumevanju pravne države gre torej v prvi vrsti za to, da se je država sposobna odreči delu mamljive pogače, ki se ji reče oblast in da ta del potem prepusti delovanju instrumentov pravne države - torej zakonom, sodiščem, ipd. V praksi bo to pomenilo, da bo denimo policija morala svoja pooblastila uporabljati v skladu z zakonodajo, ki ureja njihovo delovanje - tako bo denimo lahko silo uporabila samo v skrajnih primerih; vlada in drugi državni organi bodo morali paziti, da bodo proračunska sredstva uporabljali v skladu z zakonskimi omejitvami, ipd.

Pri pravni državi gre torej v prvi vrsti za državno samoomejevanje. Seveda je prav tako pomembno, da se v pravni državi zagotovi okolje v katerem bo zakonodaja ustrezno spoštovana in upoštevana, vendar pa ne v tistem absolutističnem smislu, kot to nekateri zmotno menijo - zakonodajo je sicer potrebno upoštevati, vendar pa na tak način, da je vsaj v enaki meri zagotovoljeno spoštovanje človekovih pravic in v tem okviru predvsem procesnih pravic državljanov. Če teh varovalk v pravni državi ne bi bilo, bi bili lahko kaj hitro na poti v državo terorja. Prav je sicer, da zakonodaja zagotovi, da se ustrezno kaznuje voznika, ki je povzročil hudo prometno nesrečo, vendar pa je v enaki meri potrebno upoštavati tudi njegov položaj - predvsem obžalovanje nad tem, kar je storil, potencialno sokrivdo žrtve, ipd.

Delovanja pravne države tudi ne bi smeli v celoti enačiti z učinkovitostjo dela sodišč. Učinkovitost namreč nikoli ne bi smela iti na rovaš osnovnih človekovih pravic. Država razpolaga z zadostnimi - pa ne zadostnimi - ogromnimi sredstvi prisile in denarja, da lahko zagotovi optimalno delovanje sodne veje oblasti - denimo tako, da zaposli več sodnikov, da poskrbi, da bodo sodniki delali tako, kot se to od njih pričakuje, da jim izplača dodatne stimulacije, da najame nove prostore za sodne obravnave, ipd. - toda ob tem mora zagotoviti, da bodo sodišča v prvi vrsti upoštvala procesne pravice državljanov. Človekove pravice bi morale vsekakor ostati svetinja. Tudi zato, ker je evropska zgodovina polna temačnih zgodb o zlorabah državne oblasti na račun ljudi. Nobeno naključje ni, da danes stara celina preko institicij kot je denimo Evropsko sodišče za človekove pravice, v svetovnem merilu prednjači v varovanju človekovih pravic. In prav je tako. Nič hujšega ni, kot to, da država začne zlorabljati svojo moč na račun državljanov. V Evropi je prva vrednota človek.

V tem okviru bi rad poudaril, da delovanje pravne države pomeni tudi spoštovanje pravice do pritožbe. V prvi vrsti namreč pravica do pritožbe pomeni, da mora pritožbeni organ (to je lahko sodišče, upravna enota, lokalna skupnost) v celoti preizkusiti pritožbo državljana in se do nje tudi vsebinsko opredeliti.

Ko sem proučeval različne sodne odločbe, v katerih so se naša sodišča opredeljevala do različnih pritožbenih navedb pritožnikov, sem imel pogosto občutek, da pritožb sodniki sploh niso natančno prebrali, kaj šele, da bi se do njih pravno korektno opredelili.

In potem mi je neka državljanka laično rekla, da jo taka sodna odločba prav ne prepriča, da pri nas pravna država polno deluje. 

pa še prav je imela…                                 

                        mag. BOŠTJAN J.TURK

Slovenski volivci imamo “srečo”, da lahko naše parlamentarne volitve spremljamo istega leta kot tudi ameriške predsedniške volitve. Na ta način imamo “privilegij”, da lahko primerjamo prijeme našega in pa ameriškega političnega marketinga, pa tudi razpoloženje naših volivcev in pa onih čez lužo. Prva zanimiva ugotovitev se ponuja že sama po sebi. Medtem, ko mora ameriški predsedniški kandidat še kako paziti, da se ga v predvolilnem času slučajno ne poveže s kakšno afero, pa je aferaštvo v slovenskem prostoru v tem občutljivem obdobju malodane obsojeno na propad. Povprečni ameriški državljan je pač puritanski do te mere, da želi vsak dan na televiziji kot svojega junaka gledati neomadeževanega, tako reko angelskega predsedniškega kandidata, ki bi bil bolj primen za kakšen cerkveni položaj, kot pa za visok položaj v službi, v kateri se mora srečevati tudi z različnimi umazanijami, hinavščino in intrigami. Da mora biti ameriški predsedniški kandidat tako rekoč “Mr. Perfect” nenazadnje dokazuje letošnja predvolilna kampanja, ki sta jo bila Demokrata Hillary Clinton in Barack Obama, v kateri je moral Obama tako rekoč izdati svojega pridigarskega prijatelja, ker se je v nekoliko preveč nediplomatskem tonu izražal o svoji ”ljubljeni” domovini.

V naši dragi državi se te stvari sučejo nekoliko drugače. Ker smo slovenci eno čudno pleme, v katerem kraljujejo prijateljstva, zveze in mikro povezave, smo do naših voditeljev vendarle mnogo bolj prizanesljivi. Naši politiki so lahko tudi samski, ločeni, neporočeni, lahko so morda tudi malo faloti, saj je povprečni slovenski volivec pripravljen tolerirati tudi kakšno njihovo packarijo, če le zna politik pri njemu zabrenkati na prave strune. Še več  - naši volivci so že večkrat dokazali, da je umazano podtikanje afer tik pred volitvami slaba poteza. Spomnimo se denimo primera Jankovič, ko so mu v predvolilni kampanji za ljubljanskega župana želeli podtakniti afero ali dve - rezultat je bil tak, da je še močneje zmagal na volitvah. Enako lahko rečemo tudi za trenutno aktualno afero Patria, za katero sicer za zdaj ne obstajajo nobeni dokazi, da je plod umazanih predvolilnih podtikanj - toda rezultat je enak. Napadenim vladajočim politikom se je zaradi afere politični rating samo še povečal. Nauk te zgodbe je, da je slovenski volivec očitno alergičen na prirejene afere, še posebej, če se “po nekem naključju” zgodijo blizu volitev. Resni politični “marketingarji” bi morali to dejstvo vsekakor upoštevati.

Če primerjamo naše in pa ameriško volilno telo lahko ugotovimo še več pomenljivih razlik. Poleg puritanstva in s tem povezane želje po perfektnih politikih, bo na Američane dobesedno hipnotično delovala močna domoljubna retorika. Prav neverjetno je denimo, koliko je Republikancem zrasel javnomnenjski rating potem, ko je njihov predsedniški kandidat John Mc Cain an njihovi konvenciji ameriški javnosti predstavil bojevito konservativko Saro Palin.  Očitno Američane ne moti niti  agresiven besednjak, ki ga zna gospa Palinova v svojih govorih pogosto uporabljati - tak primer  je denimo njena izjava, da v primeru pretiranega ruskega vmešavanja v sosednjo Gruzijo ne izključuje niti spopada z Rusijo. Kot, da Američanom iraška katastrofa in tisoči mrtvih še ni bila dovolj.

Slovenski volivec je v povprečju očitno vendarle precej racionalnejši in tudi modrejši od ameriškega volivca, saj si težko predstavljamo, da bi denimo spodbujanje sovraštva do nekem države, ali pa grožnja z vojnim spopadom s Hrvaško koga (z izjemo nekaterih fanatikov) posebej navdušila.

Nekaj pa imamo z Američani vendarle skupnega. Namreč pomen, ki ga dajemo blaginji za uspeh določene politične opcije na volitvah. Stara krilatica, da se pravzaprav ves predvolilni cirkus vrti okrog ekonomije, še kako drži. Povprečni volivec tako v ZDA, kot tudi v Sloveniji mnogo bolje kot na nekakšne “abstraktne” pojme, a la ”nacionalni interes”, “vojni spopad”, ali pa “človekove pravice” sliši na besede, kot so bencin, davki, potrošne dobrine, nepremičnine, ipd.

In čeprav je v ZDA trenutno Republikancem s pojavo spretne Palinove uspel pravi mali čudež, saj je John Mc Cain kljub vojni v Iraku, veliki nepriljubljenosti ZDA in predsednika Busha v svetu in zelo slabim gospodarskim razmeram v javnomnenjskih anketah celo prehitel Obamo, se bo glavni duel med kandidatoma šele odvil. Tisti, ki bo pravem trenutku uspel uporabil čarobne besede, ki zadevajo družinski proračun ameriškega državljana bo - to trdno verjamem - na volitvah tudi zmagal.

In, da , enako velja tudi za naše parlamentarne volitve. Odločila bo ekonomija. Koga pa pravzaprav brigajo razne Patrie, tajkuni in podobno…

“It is the economy, stupid”, je dejal nekdanji Clintonov politični strateg James Carville. In res je potem Bill Clinton leta 1992 presenetljivo premagal tedanjega ameriškega predsednika Georga Busha.  

                                     mag. BOŠTJAN J.TURK

“Preprostost”, je dejal Mark Avrelij, ko je s svojimi političnimi somišljeniki in generali razpravljal o zapletenih  političnih, vojaških in filozofskih vprašanjih Rimskega imperija. “Pogosto je odgovor na zapletena vprašanja povsem preprost, a ga zaradi megle, ki jo ustvarja samozadostna politika sploh ne prepoznamo”, je še dejal.

Preprosti odgovori na domnevno zapletena politična vprašanja so v sodobnih časih nasploh silno priljubljeni. Mnogi jih kaj hitro označijo za cenene populistične puhlice, ki jim primanjkuje verodostojnosti in vsebine. Če vprašate mene, nimam k temu načelno nič za dodati, saj sem že v izhodišču alergičen na spinovske polresnice, ki kot bomba udarijo v povprečen predvolilni avditorij.

Toda  v tem sestavku ne bom pisal o cenenih populističnih trikih, in o njihovi taki ali drugačni PR koristnosti, saj se je o tem razpisalo že mnogo cenjenih kolegov. Tokrat me zanima druga plat medalje. Ko namreč zadnje čase spremljam naša predvolilna soočenja, v katerih različni politiki razpravljajo o domnevno pomembnih vprašanjih za prihodnost naše države in državljanov, se mi zdi, da se gospe in gospodje bolj kot v preteklosti poslužujejo meglene, pogosto tudi spinovske taktike, ko je potrebno odgovoriti na taka ali drugačna konkretna vprašanja.

To sicer sploh ne preseneča. Priznajmo si, da je naš politični prostor meglen že v svojem izhodišču. Večina strank se hoče drenjati v  taki ali drugačni politični sredini, skoraj vsi bi radi bili nekakšni demokrati, skoraj nihče pa si ne upa jasno in glasno povedati, da je pravzaprav zapriseženi levičar, morda celo marksist ali komunist, niti ne, da je denimo avtentičen ljubitelj denarja in kapitalistov. Da pač zastopa težek biznis in mu za socialna razmerja ni kaj prida mar. Vedno več politikov rine v nekakšno megleno sredino in s tem povzroča averzijo in celo zdolgočasenost pri mnogih volivcih. Taka “meglena” politična dejavnost pa seveda ne more ostati brez posledic. Naivno je, če kdo misli, da je skoraj 30% neopredeljenih volivcev slučaj. Morda pa čakajo na pojav kakšne nove stranke. Denimo socialistične. Ali ni presenetljivo, da v naši državi sploh ne obstaja stranka, ki bi se v prvi vrsti zavzemala za izboljšanje pravic delavstva? Pa saj jih zaradi tega še ne bi zamenjali za hudobne sile kontinuitete. Stavim, da bi taka stranka v hipu pridobila veliko političnih glasov. Po mojem mnenju je prav meglena nazorska opredeljenost politikov v v prvi vrsti kriva za vedno večjo apatijo volilnega telesa. Večini volilcem je prav malo mar za dolgovezne politične traktate, ki jih politiki predstavljajo na svojih konvencijah. Oni želijo odgovore na konkretna vprašanja. Ni ti potrebno biti Maslow, da spoznaš, da je ekonomija pri volivcih še vedno na prvem mestu. Pa če nam je to prav ali ne. Plače, pokojnine, cene hrane in elektrike, davki, subvencije pri nakupu stanovanj, to so teme, ki zanimajo večino.

Izbor tem, ki so jih v uvodnih predvolilnih soočenjih forsirali nekateri televizijski voditelji, je voda na mlin ustvarjanju meglenih političnih razmerij. Oprostite, toda tajkuni v normalni državi povprečnega volivca ne bi smeli zanimati. (ali ste morda že kdaj zasledili, da se v ameriški predvolilni kampanji govori o kapitalskih povezavah na Wall Streetu in podobno)? Medtajkunski in protitajkunski biznis je pač visoko specializirana tema, ki jo volivci ne razumejo in morda tudi nočejo razumeti - razen seveda, če jih nekdo (vključujoč TV voditelje) konstantno ponuja avditoriju v obliki lova na čarovnice. In pri tem ne mislim na politike, ki jim je ta tema pač “business as usual”, pač pa na nekatere TV novinarje, ki nerazumno vztrajajo pri tej, za volivce, nepomembni temi.

Enako bi lahko rekli za duhamorno razpravljanje o bruto nacionalnem dohodku, gospodarski rasti, ipd. Velika večina volivcev na te stvari nima vpliva in tudi taka ali drugačna gospodarska rast pač ne vpliva na njihov socialni položaj tako, kot bi to radi nekateri prikazali.

Hočem povedati, da jasnih odgovorov na zastavljena vprašanja nikakor ne bi smeli enačiti s populizmom. In prav jasnost je tisto, kar volivci vedno bolj pogrešajo.  Da, in še nekaj pogrešajo - zanesljivost.  Želijo manj sprenevedanja. Lažje bodo pogoltnili, da politik pač ni superman, kot pa, da jih je preprosto - nategnil.

Tudi velikemu Marku Avreliju je to postalo jasno.

mag. BOŠTJAN J.TURK

Mislim, da sem prav včeraj v dnevnem časopisju prebral, da se DARS-ovi uslužbenci, ki kontrolirajo uporabo vinjet na naših avtocestah, obnašajo kot šerifi. Nekaj podobnega velja tudi denimo za ljubljanske mestne redarje, ki se imajo zdaj, ko so dobili za odtenek večja pooblastila, že za pomembno represivno silo.

Toda tako obnašanje omenjenih uslužbencev ne bi pravzaprav smelo nikogar posebej presenetiti. Že od nekdaj je veljalo, da ni nič lažjega kot dati nekomu, ki je živel z neuresničenimi represivnimi apetiti, v roke oblastno palico. Določeno moč in pooblastila. Represivnih duš je bilo namreč v vseh sistemih in vseh zgodovinskih obdobjih povsod po svetu kolikor hočeš. Dobiti svoj mali fevd, vladati vsaj na nekem majhnem, majcenem področju…to je to! Spomnimo se samo večinoma polpismenih desetarjev ali pa vodnikov v jugoarmiji. Kako so nekateri uživali, ko so lahko maltretirali vojake.

Problem prekomernega ustvarjanja takih kadrov je seveda politične narave. Tako delovanje Dars-ovih šerifov, kot tudi mestnih in drugih redarjev omogoča zakonodaja. Znano je, kako takšni zakoni nastajajo. Zainteresirani lobi pritisne na poslance ali na določenega poslanca, ki namesto, da bi o določeni problematiki odprl širšo intelektualno in strokovno razpravo, na hitro preleti gradivo in pogosto se zgodi, da je zakon sprejet po hitrem postopku. Eden glavnih argumentov za tako ekspresno sprejemanje zakonodaje, ki ustvarja vtis, da smo v vojnem stanju, je seveda lačni proračun. Z vinjetami je potrebno zaslužiti čimveč, s kaznimi za prometne prekrške prav tako.

Toda vrli gospodje poslanci, ki tako radi brez temeljitega premisleka podprejo take kratkovidne zakone, bi se morali zavedati, da prav z ustvarjanjem nekakšnih šerifov v rdečih, zelenih in ne vem še kakšnih barvah na dolgi rok pravzaprav zelo škodijo naši državi. Kaj pa si bo denimo mislil nemški turist, ki bo moral zaradi tega, ker je zaradi prezaposlenosti ali naglice spregledal obveznost nakupa slovenske vinjete za tranzit preko naše države plačati drago vinjeto plus 150 evrov kazni? Sklepam, da nekaj podobnega, kar bi si sam mislil, če bi denimo na moji poti v Belgijo tranzitno prečkal Luksemburg in zato, ker nisem bil seznanjen z obveznim plačilom vinjete za prevoz po luskemburških avtocestah bil primoran plačati 200 evrov. Rekel bi si, kaj si pa tale majhna tranzitna državica domišlja, da je? Naj gredo s svojimi kaznimi v maloro in še, da so mene pri njih videli zadnjič. Prepričan sem, da si bo prav enako mislil tudi zgoraj omenjeni nemški turist, da o bolj svobodomiselnih in na človekove pravice občutljivih Italijanih ali Francozih sploh ne govorim.

Toda kleč je v tem, da se mi v Luksemburgu kaj takega skoraj zanesljivo ne bi pripetilo. Čeprav mi ni znano, ali Luksemburg trenutno za vožnjo po njihovih avtocestah zahteva nakup vinjet, pa je še pomembnejši sam način, ki ga nadzorniki uporabijo proti tujim državljanom v primeru vinjetnega prekrška. Kot poznam mentaliteto, predvsem pa pravno in humanistično kulturo prebivalcev, pa tudi oblastnih organov v državah Beneluksa, bi si drznil z veliko gotovostjo trditi, da so njihovi zakonodajalci zanesljivo nekoliko prožnejšega uma, kot je to pri nas, kar se tiče sprejemanja take sporne zakonodaje. Predvsem pa njihovi redarji oziroma nadzorniki ne bi kar takole neselektivno in brezkompromisno izrekali kazni vsakomur, “ki jim pride nasproti”. Pa saj je znano, da imajo nadzorniki v večini sodobno napisanih zakonov določeno možnost diskrecijskega odločanja - da pač sami presodijo, ali v primerih cestnih kršitev izreči zgolj opomin, manjšo kazen, ali pa denimo kar najhujšo možno kazen.

Enako bi moralo veljati tudi za mestne redarje. Če denimo od poti utrujeni in rahlo zbegani Britanec svojega jeklenega konjička za pol ure parkira v centru Ljubljane, ne da bi plačal parkirnino, ker parkirnega režima pač ne pozna - ali je tedaj primerno, da mu avtomobil odpelje pajk in obenem naloži plačilo visoke kazni, kot se sicer pogosto dogaja ? Ali je taka sankcija sorazmerna njegovemu početju? Seveda ne. Zaplankana mentaliteta de luxe! Bodimo no vendar razumni!

Včasih so rekli, da smo turizem tudi ljudje. Že, že, za ljudi me sicer posebej ne skrbi - bolj me skrbi za tiste, ki ustvarjajo zakonodajo, ki nekaterim omogoča masovno in neselektivno izrekanje visokih kazni v primerih nedolžnih prekrškov s strani tujcev. Tako ravnanje pa lahko v bodoče resno ogrozi naš turistični proračun. Luknja v proračunu pa bo skoraj zanesljivo bistveno večja, kot, če bi različni redarji izrekli nekoliko manj drastičnih kazni.

Po Evropi pa se že tako ali tako širi glas, da smo cestni malopridneži izpod Alp, ker hočemo samo čimbolje “ožeti” tujce.

Prav čedna reklama!

mag. BOŠTJAN J.TURK

V mednarodnem pravu obstaja temeljno načelo, ki se mu reče načelo “domaine reserve” - gre za doktrino nevmešavanja v notranje zadeve držav. Ustanovna listina Združenih narodov v sedmi točki 2. člena namreč med drugim določa: “…Nothing contained in the Present Charter shall authorize the United Nations to intervene in matters which are essentially within the domestic jurisdiction of any state and shall require the members to submit such matters to settlement under the present Charter…”

Združeni narodi se torej nikakor ne smejo vmešavati v zadeve, ki po svojem bistvu spadajo v notranje zadeve držav članic (Združenih narodov). Toda sedma točka 2. člena UL OZN obenem dodaja bistveno komponento - načelo nevmešavanja v notranje zadeve držav članic ne ščiti pred tem, da bi v primeru, če neka članica denimo ne bi spoštovala sprejetih sklepov in odločitev ZN, bila imuna na ukrepe, ki jih Združeni narodi lahko izvedejo v skladu s svojimi sankcijskim memahizmi (med sankcije spada tudi vojaška intervencija).

Tisto, kar je v zvezi z načelom nevmešavanja v notranje zadeve držav članic najbolj zanimivo, je vprašanje, kdaj nastopi tista točka, ko Združeni narodi ugotovijo, da je država članica prestopila mejo prepovedi vmešavanja v svoje notranje zadeve, da je torej njeno ravnanje postalo tako nevarno, da ogroža mednarodni mir in varnost, kar posledično upravičuje intervencijo OZN.

Po mojem mnenju je prav preveč togo razumevanje načela nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav eden izmed poglavitnih razlogov za masovno in nekaznovano kršenje človekovih pravic v svetu s strani nekaterih malopridnih režimov. Taki režimi se namreč v primeru očitkov in obtožb mednarodne skupnosti  praviloma sklicujejo prav na definicijo iz Ustanovne listine ZN - da naj jih druge države pustijo pri miru, saj gre za njihove zadeve, ki po svojem bistvu spadajo v del domače jurisdikcije. Še posebej zaskrbljujoče je, da se take države na svojo notranjo jurisikcijo ponavadi sklicujejo takrat, ko gre za hude kršitve človekovih pravic, za kaznovanje, mučenje in maltretiranje lastnih državljanov.

To pa seveda ne bi bilo mogoče brez tihega pristanka velesil, stalnih članic ZN, pa tudi drugih držav, ki zelo rade zamižijo ob težkih kršitvah človekovih pravic in humanitarnega prava v posameznih državah, saj s tem od teh držav ponavadi pridobijo kakšne druge koncesije. Takih primerov je v mednarodni praksi ogromno, poglejmo si denimo samo najbolj kričeče primere v Afriki, v Mjanmaru, ipd.

Ta globalni “ping-pong” z načelom nevmešavanja v notranje zadeve, ki si ga velesile pač razlagajo v skladu s svojimi pragmatičnimi političnimi interesi ni v svetovni politiki seveda nič novega in se bo še dogajal. Toda sam sem vedno bolj prepričan, da je mednarodna skupnost dandanes že dovolj zrela za temeljito revizijo Ustanovne listine ZN, ki bi v primerih posebno hudega kršenja človekovih pravic omogočala ukrepanje Združenih narodov zoper malopridno državo, ki ne bi bilo usodno odvisno od veta posamezne članice. Druga možnost bi bila nekakšna izolacija države, ki grobo zlorablja načelo nevmešavanja v notranje zadeve - dandanes namreč pomembne svetovne igralke že razpolagajo z dovolj sredstvi pritiska, da bi se od take države popolnoma distancirale in jo na ta način postopoma prisilile k spoštovanju človekovih pravic im mednarodnih obveznosti.

Takih primerov v svetu ne manjka, čeprav se zdi, da se prav na primerih masovnih kršitev človekovih pravic najbolj lomijo kopja pomembnih svetovnih velesil. Če denimo ZDA in Velika Britanija napovesta sankcije zoper določeno malopridno državo, se sankcijam upreta Rusija in Kitajska, in pa seveda obratno.

Prav ta bitka za prestiž med velesilami, stalnimi članicami ZN, ki se praviloma dogaja na plečih manjših držav, pravzaprav predstavlja eno večjih preprek, da bi se svet dokončno znebil hudih kršitev humanitarnega prava, ki so v nekaterih primerih  tako hude, da spominjajo celo na srednji vek.

No, mednarodni odnosi imajo vendarle svojo lastno dinamiko.  Le-to je najbolj modro opazovati skozi prizmo nekakšnega dialektičnega procesa. Do opaznih sprememb v razumevanju načela nevmešavanja v notranje zadeve namreč prihaja počasi, toda pomembno je, da se spremembe vendarle dogajajo.

Pa saj se tudi francoska revolucija ni zgodila “čez noč”…

mag. BOŠTJAN J.TURK